20. februar 2012 - Zdrava prehrana je ključ do zdravega življenja, česar se zavedajo tudi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer se pomembno oblikujejo prehranjevalne navade mladih. Osnovna šola Gradec, ki vsakodnevno pripravlja hrano za 620 svojih, poleg tega pa še 420 učencev Osnovne šole Litija, je vključena v program lokalne samooskrbe s hrano, ki ga na območju izvaja zadruga Jarina. Ta kot koordinator samooskrbe z zdravim domačim sadjem in zelenjavo na območju Srce Slovenije oskrbuje nekatere javne institucije, predvsem šole in vrtce.

Anita Mikša, ki je na Osnovni šoli Gradec zadolžena za organizacijo šolske prehrane, nam je odgovorila na nekaj vprašanj, povezanih z oskrbovanjem njihove šole z lokalnimi pridelki.

Kje vidite glavne prednosti, da se šola oskrbuje z lokalnimi pridelki in proizvodi okoliških kmetov?
Glavne prednosti oskrbovanja z lokalnimi pridelki so predvsem v kakovosti hrane in bližini oskrbe. Želimo si namreč čim krajšo pot od polja do krožnika. Poleg tega pa je na voljo pester izbor integrirane in biološko pridelane hrane.

Kakšno je vaše mnenje o novem pristopu naročanja, ki omogoča lokalnim dobaviteljem oskrbovati javne zavode z lokalno domačo hrano?
Oskrba z lokalno pridelano hrano se je dejansko vrnila v šole, saj pred desetletji ni bilo druge oskrbe. Vmes je posegla poplava novih dobaviteljev in trg se je zelo odprl, vendar pa s seboj prinesel tudi že vidne posledice na mladini, predvsem debelost in razne alergijske težave. Sedaj pa se osveščenost ljudi vrača in lokalna oskrba ponovno pridobiva na pomenu, kar je seveda prav. Tudi javna naročila so sedaj urejena tako, da lahko lokalna oskrba konkurira večjim dobaviteljem.

Kakšne so vaše izkušnje s sodelovanjem v mreži za lokalno samooskrbo s hrano?
Izkušnje s sodelovanjem v mreži lokalne oskrbe so različne, tako pozitivne, kot negativne. Večina lokalnih oskrbovalcev se zaveda, da morajo biti živila, ki jih ponujajo primerna, kar pomeni primerno očiščena, embalirana in ustrezne kakovosti ter se tega tudi držijo. So pa posamezniki, ki želijo svoje pridelke in izdelke le prodati ki pa ne dosegajo standardov kvalitetnega živila in so popolnoma neustrezni. Zgodilo se je že večkrat, da smo določena živila zavrnili, prekinili sodelovanje ter seveda o tem obvestili zadrugo.

Katere izdelke in pridelke šola odkupuje?
Šola odkupuje sezonsko sadje in zelenjavo, jeseni je to vsa zelenjava za juhe, krompir, pozimi ozimnico, kot sta kisla repa in kislo zelje. Spomladi pa paradižnik, kumarice, papriko in vso ostalo zelenjavo, ki je v določenem obdobju na voljo. Oskrbujejo nas tudi z sezonskim sadjem, kot so jabolka, hruške, češnje, jagode, kivi, ribez ter suho sadje. Od izdelkov se poslužujemo medu in za posebne priložnosti tudi drobnega domačega peciva ter kruha.

Kolikokrat tedensko lahko otroci na vaši šoli jedo lokalno hrano? Kaj imajo učenci najraje?
Ker smo že tretje leto v projektu Shema šolskega sadja, ki je podprt s strani Evropske skupnosti, imajo otroci na jedilniku lokalno pridelano hrano vsaj trikrat tedensko. Odvisno je od jedilnika kosil in malic, v katerih je kombinacija lokalno pridelane hrane z ostalimi živili. Učenci imajo zelo radi kislo repo in kislo zelje ter seveda ob začetku poletja jagode, češnje in maline. Celo šolsko leto pa pridno jedo tudi jabolka.
 

                                                                                          foto: arhiv zadruga Jarina

Ali so učenci obveščeni o tem, da se prehranjujejo z lokalno hrano? Pri katerih obrokih uporabljate domačo hrano?
Domačo hrano kombiniramo v celoten dnevni jedilnik, ki je pri nas sestavljen iz štirih obrokov. Učenci dobro poznajo domača jabolka in hruške, ki niso po videzu tako lepa, kot ostala vendar pa toliko bolj okusna, zato jih v sadnem kotičku v jedilnici vedno zmanjkuje. Učenci niso vedno obveščeni o tem iz kje živila izvirajo, tudi na jedilniku ne piše vedno biološko ali integrirano in ravno tako ne lokalno pridelano. Jih pa ob začetku šolskega leta seznanimo, da jedo lokalno pridelano hrano v kombinaciji z ostalimi živili. Prav tako nas ob zaključku projekta SŠS obiščejo sodelavke iz zadruge Jarina in jih tako s postavitvijo stojnice ter ponujenimi izdelki še enkrat opozorimo iz kje hrana prihaja.

Ali ste se srečevali s kakšnimi težavami pri uvajanju lokalno pridelane hrane v šoli?
Pri uvajanju lokalno pridelane hrane med učenci večjih težav ni bilo, bile pa so, kot sem že zapisala težave s strani nekaterih pridelovalcev.

Kako starši sprejemajo uvedbo lokalne hrane v šolo?
Starši so o tem obveščeni na roditeljskih sestankih in na spletni strani šole in njihovi odzivi so pozitivni. Sama šola pa tega ne obeša na velik zvon, ker se nam zdi samoumevno, da učencem ponudimo najboljše in zato vsako možnost, ki se pojavi za dobro otrok jo sprejmemo in realiziramo.

Ali menite, da bi bil model lokalne samooskrbe, ki ga razvijamo na območju, primeren za širši slovenski prostor?
Mislim, da se model lokalne samooskrbe vsako leto bolj širi v širše območje Slovenije, saj smo organizatorji šolske prehrane v šolah in vrtcih vedno v stiku in si med seboj izmenjujemo tako dobre kot slabe izkušnje na tem področju. Z novo zakonodajo pa bo to uvajanje še lažje.

Kje vidite nadaljnje izzive na tem področju? Na kakšen način bi lahko po vašem mnenju iz lokalnega okolja zagotavljali še več hrane?
Nadaljnji izzivi na tem področju so predvsem širitev različnih vrst živil, kot so mleko, mlečni izdelki, meso, ribe, jajca in ostali pridelki ter izdelki, ki pa so bili sedaj omejeni z javnimi naročili. Pri šolah je seveda potreben poostren nadzor nad higieno živil, ki pa jo lokalni pridelovalci samo s certifikati ne morejo dokazovati. Prav tako je tukaj težava zagotavljanja trajno nizkih cen, ki si jih mali pridelovalci ne morejo privoščiti, saj kot vemo so cene živil iz lokalne oskrbe dražja mnogokrat tudi do 50%. Glede na to, da na naši šoli obratuje centralna kuhinja, ki dnevno pripravi 800 malic in 520 kosil, pa so težave tudi s količinami. Mali lokalni pridelovalci niso v stanju, da nam zagotovijo zadostne količine določenih živil in celoletno oskrbo z njimi.
 

Pripravila: Ana Savšek, RCL

Nosilce lokalne samooskrbe RCL predstavlja v sklopu evropskega projekta LOCFOOD, ki je bil odobren na programu Interreg IVC. Njegov namen je spodbujanje podjetništva v povezavi z lokalno pridelavo hrane.

(Intervju je bil objavljen v časopisu Občan, februarja 2012)