Intervju: Ignac Paternoster, Domačija Pr'Šepc
20. januar 2012 - Na Domačiji Paternoster sredi vasi Tenetiše se ukvarjajo s predelavo mleka v mlečne izdelke, med katerimi so najbolj priljubljeni različni siri z dodatki kot so orehi, poper, bazilika, pehtran.
Pogovarjali smo se z gospodarjem domačije, ki je med drugim ustanovni član Združenja kmečkih sirarjev Slovenije. Nace, kot mu pravijo domačini, je kmetijo pred 20 leti prevzel po starših. Ponosen je predvsem na zlata priznanja, ki so jih v preteklih letih prejeli za predelavo mleka, ponašajo pa se tudi s štirimi znaki kakovosti za svoje mlečne izdelke.
Zagovarja proizvodnjo mlečnih izdelkov brez uporabe različnih konservansov in dodatkov za podaljšanje roka. Pri opravilih na kmetiji, ki obsega preko 15 ha obdelovalnih površin, sodeluje partnerka Marija, ob večjih opravilih pa pomagajo tudi domači in prijatelji.
Pogovarjali smo se z gospodarjem domačije, ki je med drugim ustanovni član Združenja kmečkih sirarjev Slovenije. Nace, kot mu pravijo domačini, je kmetijo pred 20 leti prevzel po starših. Ponosen je predvsem na zlata priznanja, ki so jih v preteklih letih prejeli za predelavo mleka, ponašajo pa se tudi s štirimi znaki kakovosti za svoje mlečne izdelke.
Zagovarja proizvodnjo mlečnih izdelkov brez uporabe različnih konservansov in dodatkov za podaljšanje roka. Pri opravilih na kmetiji, ki obsega preko 15 ha obdelovalnih površin, sodeluje partnerka Marija, ob večjih opravilih pa pomagajo tudi domači in prijatelji. Kaj vse na kmetiji pridelujete? Po katerem domačem pridelku oz. izdelku ste najbolj znani?
Ukvarjamo se s predelavo mleka, poleg mleka so med našimi izdelki različni siri z dodatki, kisla smetana, maslo, kajmak, skuta, skutni namazi, stari mehki siri in trdi siri za ribanje. Izdelujemo tudi testenine z dodatkom blitve, kostanja in ajde, pa tudi kašo. Verjetno so nas včasih prebivalci Litije in Šmartnega najbolj poznali po razvozu mleka, pa tudi po naših sirih za žar, ki smo jih v Sloveniji začeli izdelovati med prvimi.
Ali se na kmetiji ukvarjate še s kakšno dodatno ponudbo?
V dodatni ponudbi naše domačije je prikaz izdelovanja sirov, ogled sirarne in zorilnice sirov ter degustacije za skupine. V prihodnosti imam željo v starem hlevu spodnji prostor nameniti za degustacijski prostor, kar bi še obogatilo ponudbo.
Kdo so vaši glavni kupci, kje lahko kupimo vaše izdelke?
Kar 90% naših izdelkov prodamo končnemu porabniku, s prodajo na domu in na tržnicah. Trenutno smo prisotni na tržnici v Zagorju in v Laškem, ko nam čas dopušča, pa se udeležujemo tudi raznih prireditev po območju.
foto: arhiv Centra za razvoj Litija
Zakaj sodelujete v mreži za lokalno samooskrbo s hrano?
Z zadrugo Jarina sodelujem že od njene ustanovitve. Prednost vidim v tem, da z vključitvijo kmetje pridobimo nekoga, ki za nas išče nove trge in promovira domačo hrano, saj sami pogosto ne zmoremo vsega.
S čim sodelujete v mreži za lokalno samooskrbo? Kakšne so vaše izkušnje?
Sodelujemo z mlečnimi izdelki: naše sire in skuto Jarina odkupuje za degustacije in sodelovanja na prireditvah, prej smo naše mleko dobavljali tudi v litijski vrtec. Koristno bi bilo še pojavljanje na tržnici, kjer bi Jarina na skupnem prostoru prodajala domače pridelke in izdelke kmetov.
Vam kdo pomaga pri razvoju kmetije?
Pri razvoju kmetije nam je največ pomagal Center za razvoj Litija v sodelovanju z Jarino. Svetujejo nam glede razvoja dodatnih dejavnosti na kmetiji.
foto: arhiv Centra za razvoj Litija
Kje vidite svoj prispevek k razvoju občine, območja?
Trudim se ohranjati kulturno dediščino – stara hiša na kmetiji je na primer iz leta 1850, v prihodnosti jo namerevamo obnoviti. Tudi stari hlev sem se trudil obnoviti tako, da se je ohranilo čim več detajlov, obnavljal sem ga sam in pri tem uporabljal domač les. Svoj prispevek k razvoju vidim tudi pri osveščanju obiskovalcev na področju zdrave domače hrane in pomena sezonskega in lokalnega prehranjevanja. Po mojem mnenju bi morala biti glavna hrana, ki jo uživamo, lokalno pridelana. Tega se držim tudi pri svojem prehranjevanju.
Kako vidite razvoj vaše kmetije jutri?
Moja vizija je razviti turizem na kmetiji za sprejem skupin, zato bomo v starem hlevu uredili prostor, ki bo namenjen za degustacije, želja je tudi urediti prostor za kamp z mini živalskim vrtom ter možnost spanja na seniku za obiskovalce. Rad bi postavil tudi muzej starega orodja, ki se je uporabljalo na kmetiji.
Kdaj si vzamete čas zase, s čim se ukvarjate?
Predvsem me v zadnjem času veseli obnavljanje kmetije. Kadar mi čas dopušča se rad odpravim v hribe, moja velika ljubezen pa ostaja tudi motor. Tudi opravila na domačiji so mi v veselje, saj se vedno ravnamo po naravi – delamo in živimo z njo.
Trudim se ohranjati kulturno dediščino – stara hiša na kmetiji je na primer iz leta 1850, v prihodnosti jo namerevamo obnoviti. Tudi stari hlev sem se trudil obnoviti tako, da se je ohranilo čim več detajlov, obnavljal sem ga sam in pri tem uporabljal domač les. Svoj prispevek k razvoju vidim tudi pri osveščanju obiskovalcev na področju zdrave domače hrane in pomena sezonskega in lokalnega prehranjevanja. Po mojem mnenju bi morala biti glavna hrana, ki jo uživamo, lokalno pridelana. Tega se držim tudi pri svojem prehranjevanju.
Kako vidite razvoj vaše kmetije jutri?
Moja vizija je razviti turizem na kmetiji za sprejem skupin, zato bomo v starem hlevu uredili prostor, ki bo namenjen za degustacije, želja je tudi urediti prostor za kamp z mini živalskim vrtom ter možnost spanja na seniku za obiskovalce. Rad bi postavil tudi muzej starega orodja, ki se je uporabljalo na kmetiji.
Kdaj si vzamete čas zase, s čim se ukvarjate?
Predvsem me v zadnjem času veseli obnavljanje kmetije. Kadar mi čas dopušča se rad odpravim v hribe, moja velika ljubezen pa ostaja tudi motor. Tudi opravila na domačiji so mi v veselje, saj se vedno ravnamo po naravi – delamo in živimo z njo.
Pripravila: Ana Savšek, RCL
Nosilce lokalne samooskrbe RCL predstavlja v sklopu evropskega projekta LOCFOOD, ki je bil odobren na programu Interreg IVC. Njegov namen je spodbujanje podjetništva v povezavi z lokalno pridelavo hrane.
(Intervju je bil objavljen v časopisu Občan, januarja 2012)
